"Trpela sem, bila res nesrečna zadnje 4 mesece. Depresija se je dokončno porodila.
In sem si našla strokovno pomoč.
Bilo mi je žal, da sem zanosila in rodila. Misli sem v tem času sem bolj malo zapisovala, ker nisem zmogla. Bilo je res vse - eno. Vse črno do zadnjega kotička. Obup. Nisem imela upanja na boljše čase. Ni mi bilo živeti.
Pa vendar mi je pomoč pomagala! Spet čutim. Uživam. Spet sem nazaj! Vzljubila sem fantka. Končno čutim, da je srček, miško, pikec, ... Komuniciram z njim. Za dežjem je posijalo sonce. Kot, da sem rodila (tudi) zato, da bi se jaz ponovno rodila. Kot, da je taka izkušnja bila potrebna, da pridem do sebe in da postanem resnična.
S to svetlobo zaključujem ta dnevnik (op.: nosečniški dnevnik). Mamica je rojena :)"
Ta zapis je nastal 5 dni po srečanju s psihoterapevtko, ko sem ozavestila, da sem si naložila oziroma mi je bilo naloženo breme (predvsem čustvene) skrbi za brata v primarni družini. 7 letna deklica sem želela zaščititi 5 let mlajšega brata v obdobju razhoda najinih staršev, ko sem sama potrebovala s strani staršev odsotno podporo, tolažbo, razlago, komunikacijo. In ko dobrih 25 let kasneje rodim otroka, ponovno doživljam to zgodbo. Ki je kot take niti nimam v spominu, ampak telo se je spomnilo. In seveda padem. Ampak tokrat vstanem, končno vstanem v svetlejše, v bolj svobodno življenje!
Zaključek: Pot v poporodno depresijo in pot ven
Kristina, hvala, ker si delila svojo zgodbo obogateno z ugotovitvami in spoznanji. Z veseljem sem jo prebral. Zelo dobro opisuješ svoje notranje dogajanje in nemoč ob tem, najverjetneje podoben občutek nemoči, ki si ga občutila po ločitvi ob bratu. Če ti ni odveč, bi lahko malo bolj razdelala, katere predvsem čustvene skrbi za brata v primarni družini si imela? Rad bi bolje razumel vzrok v tvoji zgodbi. Ko si zapisala, da si si naložila to breme oziroma ti je bilo naloženo - na kak način se je to zgodijo (nenapisana pričakovanja, komentarji staršev, kaj drugega)?
OdgovoriIzbrišiZanimivo je, da v spominu nimamo zapisanih najtežjih zgodb, ampak so le-te zapisane v telesu. In tako nas po 25 letih podoben občutek vrže v zgodbo iz preteklosti.
Jaz si predstavljam, da je bila skrb v tem, da sem opazila/čutila bratove čustvene potrebe, za katere ni bilo poskrbljeno oz. nanje ni bilo odgovorjeno in sem si razložila, da je to moja odgovornost, da ga zaščitim. "Ti si večja, ti si starejša, ti si bolj pametna, on je še majhen, on še ne ve, ..." bi lahko bili komentarji ali pa nenapisana pričakovanja.
IzbrišiSe mi zdi, da zgodb, zapisanih v telesu, ne moremo zgolj prebrati in razumeti z umom, ampak jih moramo čutiti in občutiti skozi telo, da pridejo v zavest.
Hvala za pojasnilo. Na videz se zdijo "nedolžn stavki", ki pa lahko v določeni situaciji (ločitev staršev) pomenijo izjemno breme.
IzbrišiObčutenje zgodb, zapisanih v telesu, za moje pojme zelo lepo opisuje Miha Mazzini v svojih romanih, Kralj ropotajočih duhov, Otroštvo in Osebno.