"Trpela sem, bila res nesrečna zadnje 4 mesece. Depresija se je dokončno porodila.
In sem si našla strokovno pomoč.
Bilo mi je žal, da sem zanosila in rodila. Misli sem v tem času sem bolj malo zapisovala, ker nisem zmogla. Bilo je res vse - eno. Vse črno do zadnjega kotička. Obup. Nisem imela upanja na boljše čase. Ni mi bilo živeti.
Pa vendar mi je pomoč pomagala! Spet čutim. Uživam. Spet sem nazaj! Vzljubila sem fantka. Končno čutim, da je srček, miško, pikec, ... Komuniciram z njim. Za dežjem je posijalo sonce. Kot, da sem rodila (tudi) zato, da bi se jaz ponovno rodila. Kot, da je taka izkušnja bila potrebna, da pridem do sebe in da postanem resnična.
S to svetlobo zaključujem ta dnevnik (op.: nosečniški dnevnik). Mamica je rojena :)"
Ta zapis je nastal 5 dni po srečanju s psihoterapevtko, ko sem ozavestila, da sem si naložila oziroma mi je bilo naloženo breme (predvsem čustvene) skrbi za brata v primarni družini. 7 letna deklica sem želela zaščititi 5 let mlajšega brata v obdobju razhoda najinih staršev, ko sem sama potrebovala s strani staršev odsotno podporo, tolažbo, razlago, komunikacijo. In ko dobrih 25 let kasneje rodim otroka, ponovno doživljam to zgodbo. Ki je kot take niti nimam v spominu, ampak telo se je spomnilo. In seveda padem. Ampak tokrat vstanem, končno vstanem v svetlejše, v bolj svobodno življenje!
Zaključek: Pot v poporodno depresijo in pot ven
Ni komentarjev:
Objavite komentar