Na možnost prihoda poporodne depresije je pomislila moja osebna zdravnica, ko je v času moje nosečnosti (leto 2020) izvedela, da sem doživela nekaj stresnih dogodkov, to so bili v letu 2018 smrt bližnjega, v letu 2019 selitev in v letu 2020 bolezen v družini.
Meni se prihod poporodne depresije ni zdel realen, saj sem pretekle stresne dogodke vendar predelala in me niso obremenjevali, delala sem na sebi, poleg tega sem doživljala lepo nosečnost. Ha! Življenje je imelo z mano drugačne načrte in tako sem 4 mesece po porodu bila otopela, tesnobna, polna begajočih misli, nespečna, nemirna, trpeča, z občutki nesposobnosti. Razmišljala sem o odhodu s tega sveta, saj sem v le v tem videla rešitev za izhod iz svojega notranjega trpljenja. Temu mojemu notranjemu razsutemu stanju nisem mogla reči depresija, ker se mi je zdelo naravno – da jaz taka sem, nesposobna, in zdaj, ko imam otroka, se je to pokazalo v vsej svoji veličini, do sedaj sem to pač uspešno skrivala. Zato sem v enem redkih zapisov tudi zapisala: „Kmalu bom razkrinkana.“
V tem životarjenju mi je vendarle uspelo najti meni ustrezno strokovno pomoč psihiatrinje, ki mi je predpisala antidepresive in psihoterapevtke, s katero sva začeli s terapijami.
Zgodil se je čudež – na eni od prvih terapij sem doživela olajšanje v trenutku, ko sem ozavestila dogajanje v otroštvu in v odnosih primarne družine, kar je bilo tesno povezano s prihodom poporodne depresije, s prihodom občutka takšnega bremena in odgovornosti, da tega enostavno nisem več zmogla nesti. Dogajalo se je takrat in zdaj spet, z rojstvom dojenčka. Pa ne že spet tako ogromno breme! Tisto dogajanje iz otroštva sem očitno lahko predelala le tako, da sem v odraslosti prišla v situacijo, ki je v meni sprožila isto reakcijo kot takrat. Copy – paste, vrnitev v preteklost.
Že naslednji dan sem se smejala, kuhala, spet lahko razmišljala, se pogovarjala in dobila sebe nazaj. Naredil se je dan. Nisem mogla verjeti in sem še nekaj časa previdno opazovala, kdaj bom spet zdrsnila v noč, v depresijo. Ampak ni se ponovilo, niti malo, niti en dan, niti en trenutek ni bil več podoben tistemu vzdušju v meni, kot je vztrajalo 4-5 mesecev po porodu. Na novo sem se rodila.
Zdi se, kot da se je ta pot ven zgodila v trenutku – slučajno, v enem srečanju, tisto popoldne, s pravim vprašanjem. Mislim pa, da sta se pot v poporodno depresijo in pot ven ves čas prepletali; ko sem se poporodni depresiji približevala, sem hkrati tudi že pridobivala opremo, ki mi je pomagala pri plezanju ven. Zato ta pot ven ni srečno naključje (tako kot pot noter ni bila nenadno presenečenje), ampak se je v tisti trenutek, ko je depresija odšla, steklo večletno ukvarjanje s sabo, raziskovanje svojega zemljevida (svoje zemlje) in finančno, časovno ter energijsko vlaganje vase, v odnose. Srečna naključja pri tem pa so, da sem na tej svoji poti lahko srečala zame prave ljudi, ki so skupaj z mano ustvarjali in še ustvarjajo – življenje.
Več:
Moje misli so bile - 1. mesec po porodu
Moje misli so bile - 35. dan po porodu
Moje misli so bile - 37. dan po porodu
Moje misli so bile - 41. dan po porodu
Ni komentarjev:
Objavite komentar