Beležka v telefonu, shranjena namesto poslovilnega pisma, se je brala: »Ne zmorem te skrbi, nege in varstva – niti brez depresije in tesnobe. Niti z vso pomočjo in podporo. Zato ni izhoda zame v tem tunelu. Težko razumeti, pa vendar prosim za razumevanje vseh prepletenih z mano. Skupaj smo se (i)zbrali na naših poteh v tem življenju. Rada vas imam.«
Vsak dan, vsak trenutek sem razmišljala o tem, da ne morem več. Ne morem več!
Kako naj vse to končam?
Prav vseeno mi je bilo za fantka, za moža, zase. Zelo sem razumela alkoholike, odvisneže, ki svojo stisko tlačijo preko odvisnosti oz. razumem ravnanje, ki izvira iz notranje stiske. Drugače ne znaš, ne zmoreš in tudi jaz bi se z veseljem napila, če bi mi to prineslo olajšanje.
Če bi mi nekdo ponudil tableto, ki bi v trenutku vse končala, bi jo vzela brez premisleka. Popolnoma brez premisleka. Zdelo se mi je, da se komaj še držim skupaj. Razumem, zakaj nekdo želi končati svoje življenje in to tudi stori. Zato sem napisala poslovilno beležko v telefon, ker sem intenzivno razmišljala o tem. Ampak je ostalo le pri razmišljanju. Tablet se nisem želela najest, ker me je bilo strah slabosti, bolečin; porezat se nisem mogla, ker me je bilo strah bolečin. Kaj naj naredim? Skočim v globino, zaidem v deročo reko, da me odnese? Skočit nisem upala, ker ni bilo zagotovila, da bo uspelo. Kaj, če ne uspe in ostanem... Da pridem do deroče reke pa nisem imela energije (mogla bi počakat na močnejše deževje in se ponoči odkrast ven). Bila sem že odločena, da grem skočit, ponoči, ko bi vsi spali. Pa me je nekaj zelo močno držalo v postelji, da niti vstala nisem, kaj šele, da bi poskušala oditi skozi vrata.
Večkrat sem pomislila „samo še danes, potem pa grem, nekaj naredim in me ne bo več“. Brat je bil na obisku v sredo in je rekel „se vidmo v petek“. Sem si mislila „upam da ne. Ne bom zdržala do takrat“.
Za samomorilne misli nisem želela nikomur povedat, da mi ne bi preprečili delovanja, če bi si res nameravala kaj naredit. Psihiatrinja me je vprašala, ali so te misli prisotne. Sem rekla, da ja. Evo, njej sem povedala. Je vprašala „a so obvladljive?“. Sem rekla, da ja. Res so bile.
Nadaljevanje: Moje misli so bile - 5. mesec po porodu
Ni komentarjev:
Objavite komentar