Hribovanja

V življenju sem se odpravila na več poti. Na najbolj zahtevno v letu 2020, ko sem prvič postala mamica. Danes sem v življenju tudi na hribovskih poteh. Na novo odkrita ljubezen do hribov, v povezavi s smislom, ki ga vidim v pisanju in željo po povezovanju z vso naravo, se manifestira v mojih zapisih, ko želim izkušnje in doživljanja z mojih življenjskih poti, tudi ali predvsem hribovskih, deliti na tem spletnem mestu zato, da ne ostanejo le z mano. Hribi + zapisovanja = hribovanja.

Orožnova koča (1346 m), 17.11.2023

Narava se pripravlja na zimsko spanje, na globok počitek, ampak hkrati ponuja toliko živosti in prav nič ni dolgočasna.

Šumeče listje pod nogami.

Živo zelen mah v kontrastu z rjavo jesensko barvo vej, korenin, debel, blata in sivo barvo kamnov vseh velikosti.

Še kakšna ptica se oglasi.

Topel veter. Spihano ozračje in jasen razgled do Karavank - Golice, Stola.

Razsvetljena dolina.

Gola drevesa.

Napor, ki ga nudi hoja v hrib in intenzivnost le-te, ki spodbuja vračanje pozornosti v ta korak zdaj in zdaj in zdaj, od koder pozornost deluje, se širi in usmerja naprej. Tam ni mej, življenje je odprto.