Treba je samo it! Ob predpostavki, da sta čas in fizično dobro počutje na voljo. Ker misli niso čisto prepričane, da bi šle: bi raje šle kam drugam; ne bi šle danes; bi šle kasneje; ...
Ampak potem, ko sem šla, sem se nekje na poti poenotila, da je v meni vpilo in odmevalo: to je toooooo, o kolk dobr je hodit! In zlahka sem se odločila, da grem jutri navsezgodaj spet.
Lunca, lunca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar