Slap Grmečica, 9.8.2025

Navdahnjena od Irene Cerar in Svetišč narave (ter spodbujena od gneče pri slapu dan prej) se zjutraj s kolesom odpravim 5 km daleč spit svojo kavo k slapu Grmečica, ko le-ta še sameva.

Po kolesarski, na desni obrisi Ajdovskega gradca.

Kmalu sem pri slapu. Pred tem obujam spomine na gozdno stezo in kolovoz, ki sta včasih vodila do slapa, zdaj je kolesarska pot.

Pri slapu se usedem, nikogar ni (le jutranji tekač je pritekel mimo in se ponudil, da me slika - "Nou, tenkju."), gledam slap, pijem kavo. Nisem najbolj umirjena, kava mi ne paše. Sem kot ta kava v termovki, ki se še ni posedla.

Dalje opazujem slap in vidim, koliko vode mora preteči in se prevrtinčiti prej v temni, težko dostopni in ozki soteski.

Na mostičku zgoraj nad slapom.

Potem je ovir naenkrat konec in voda se v obliki slapa, vsem na očeh, z višine izlije (v sekundi, dveh) v tolmun in teče dalje. Si oddahne, ko presahne in ni vode, ali ne?

Odpeljem se nazaj in enačbo počasi dam na skupni imenovalec, ki je: več, več, več tega - narave; jutranje meglice, svež zrak, prebujanje dneva, rahle pajkove mreže, rosa, modro nebo, mirna reka, ... Lep uvod v dan!

Orožnova koča (1346m), 7.8.2025

Ostajam v "domačem" gozdu in v hribu za hišo (blokom).

Hribi kot način življenja niso šminka, ampak so zares. Niso nekaj, kar dodam, so že del. Niso zgolj orodje, ki ga vzamem in z njim popravim, kar mislim, da je za popravit. Niso nekaj, za kar si vzamem čas le takrat, kadar mi paše. So ves čas na moji strani. So enakovreden sopotnik in zrcalijo, kar trenutno sem.

S poti, ki vodi dalje na Črno prst.

Orožnova koča (1346 m), 4.8.2025

Grem v gozd, pogledat sebe. Kje sem, kako sem. Hodit, dihat. Sedim v krošnji, letim po zraku, slonim na deblu, lezem čez korenine, ...? Najdem prispodobo, ki mi je najbližje. Zgodba poti se odvije. Z vsakim korakom se premaknem naprej v nekaj in hkrati iz nečesa. Razpršeno se posede in ozračje se zbistri. Gozd kot stičišče, kot prostor srečanja.

Orožnova koča (1346 m), 6.7.2025

Nedeljski izlet in nedeljsko kosilo, z najboljšim štrudljem za povrh in kavo z najlepšim pogledom na Črno prst. To je le ena od možnosti, ki jih ponuja Orožnova koča.

Ker je bil zraven tudi najmlajši, je bil tempo hoje počasnejši, a ravno v tem ritmu se mi razodene nesmiselnost hitenja in želja/ideja/potreba po tem, da sem pri naslednjem vzponu na hrib počaaaaaasna.

Zato je gozd tudi varuh; vrhovi so mi nedosegljivi, dokler se ne pre-bijem skozenj. Gledam gor, gledam daleč, imam vizijo, a najprej moram večkrat skozi ta moj ljubi gozd... Kot neka iniciacija. Varno in dosledno vračanje, preden grem lahko naprej.

Triglav v oblakih, vidno je njegovo naročje.

Levo Veliki Draški vrh in desno spodaj Uskovnica.

Izvir Bistrice, 28.6.2025

Na vroče sobotno popoldne sem se odpravila k Izviru Bistrice, po vir bistrega, pod Lisec. Presenetilo me je, koliko sence je na poti. 

V slabi uri sem pri izviru. Usedem se na skalo, sonce še sije, poslušam bistro Bistrico. Vode je manj in je ni za cel slap, le na desni strani buči. 

Skoraj nikogar ne srečam. Ob poti zagledam črno kačo, ki se zgane, ko se bližam - je ravno sredi malice s še živo dvoživko v ustih.

Na poti nazaj uživam v pogledih na Bohinj. Šavnica mi pošilja pozdrave. Nekaj se je zbistrilo in najbolj vabi Tosc, pa tudi Zajamniki iz Srednje vasi ...

Lisec (1653 m), 13.6.2025

Triglav v oblakih.

Že kakšen teden sem se v mislih napovedovala k Liscu na obisk. Bil je petek popoldan in sem se odpravila z Raven, mimo Orožnove koče - do koče že 100 krat prehojena pot, naprej na Lisc pa sem šla drugič. Rastlinje je že bujno in zanima me, kakšna je pot spomladi, ko se sneg stopi.

Šavje se malo umiri, ko stopim nad gozdno mejo. Pod sabo zagledam Orožnovo.

Pokaže se Orožnova.

Pot, še gozd.

Kmalu sem na grebenu, po katerem še malo gor in dol in sem na vrhu. Z vrha se Orožnova ne vidi, z grebena pa na nekaj mestih. Uživam v 360 stopinjskem razgledu. V daljavi se vidijo le obrisi gora, kot obljuba tega poletja. Spodaj prehojena pot je pod mano, a je skrita med šavjem.

Smer Možic, Lajnar, Ratitovec.

Spodaj levo Rudnica, desno Šavnica.

Proti Bohinjskemu jezeru.

Pogled nazaj na prehojeni greben.

In Črna prst.

Neka skromnost je v Liscu. Dviga se iz doline, je v ospredju, deluje "poglejte me, pridite", na vrhu pa se njegova navzočnost skrije v notranjost te gore in ostanejo le božanski razgledi, ki jih ponuja.

Lisec me je letos pospremil v začetek poletja...

Slap Beri, 7.6.2025

Izhodišče 30 min poti do slapa je Poljubinj, vasica blizu Tolmina (v navigacijo je treba vtipkat "poljubinj" in ne "slap beri", potem pa v Poljubinju sledit oznakam za slap in hkrati na zemljevidu pogledat, kje je mini parkirišče). 

Čez potok Gadiča je včasih vodila brv, zdaj je postavljena deska (privezana z zajlo na skalo, da je ne odnese ob nalivih). Na nekaj mestih je hudournik odnesel staro pot, uhojena je na novo.

Pot gre skozi gozd, se počasi vzpenja, potok šumi - vedno bolj, ko se bližamo slapu. Tam pa prijeten hlad in zvoki vode, ki so se spreminjali z vetrom.

Malo smo posedeli, pomalicali in se vrnili v rahlo soparen junijski dan. Ču - do - vi - to.

Sršenov vrh (963 m), 31.5.2025 (Koroška pl. pot)

Tokrat sem si del Koroške pl. poti priredila tako, da sva se iz Ožbolta ob Dravi peljala po cesti (cca. 2,5 km), dokler ni KPP zavila s ceste v gozd. Tam sva parkirala.

Na tabli je pisalo, da je do Sršenovega vrha 2 uri, ampak sva na vrh prišla z 1h in 15min zmerne hoje. Že kar na začetku se začne "štajga", strmina, ki popusti, ko dosežemo travnike in prvo kmetijo. Tam se tudi odpre razgled.

Proti Pohorju.

Pot vodi mimo te kmetije in kapelice med dvema lipama, še malo skozi gozd do asfaltne ceste, malo po tej cesti in nazaj v gozd, od tam pa v 15 minutah mimo domačije Sršen (kjer je žig KPP št. 8) na vrh z oddajnikom in brez razgleda.

Vračala sva se po isti poti s postankom pri kapelici in lipah, da sva pozobala briške češnje in se naužila razgleda.

Desno Pohorje in levo Avstrija.

Nazaj grede sva se ustavila še v Ožboltu ob Dravi, da sem odtisnila žig KPP št. 9.

Hoja v hrib je kot življenje, vso prtljago imaš ves čas s sabo - kateri del je ta trenutek najtežji del te prtljage? Iste sile vlečejo nazaj ali pa potiskajo naprej. Odvisno, s katerimi sodeluješ in kako jih uporabljaš. Odvisno, katere sodelujejo s tabo in kako te uporabljajo. Odvisno, v katerem prostoru in času v sebi si ta trenutek. A si nemočen ob silah, ki se porajajo, ali pa imaš moč te sile nesti. A sem nemočna ob sopihanju v hrib, ali pa imam moč se pokazat, nesti to mogočno dihanje in močno bitje srca, ki sta polna življenja? Zdi se, da v bistvu to ni stvar volje in izbire, ampak stvar čutenja. Najprej moraš malo umreti, da začneš bolj živeti.

***

Več:

Dravograd - Vrh Košenjaka (1522 m) - Pri Knezu na Pernicah (1062 m), 7.12.2024 (Koroška pl. pot) 

Ravne na Koroškem - Šteharski vrh (1018 m) - Sv. Križ pri Dravogradu (528 m), 18.1.2025 (Koroška pl. pot) 

Bricnik (1017 m) - Radlje ob Dravi, 23.3.2025 (Koroška pl. pot)

Kapunar (1051m) - Remšnik (685 m) - Kapla na Kozjaku (777 m), 20.4.2025 (Koroška pl. pot)

Silavec (Stolp zdravja in veselja) (622 m), 27.5.2025

Silavec je vrh na Rudnici nad Podčetrtkom, na katerem stoji razgledni stolp (Stolp zdravja in veselja).

Naše izhodišče so bile kar Terme Olimia, kjer smo sledile tablam in naj bi v 1h 35min prišle na vrh (in tudi smo, ves pohod pa je trajal 3 ure). 

Odločile smo se, da gremo mimo gradu Podčetrtek, že tam nas je čakal pravi klanec.

Grad je pravkar obnovljen, v notranjosti je lokal s teraso z razgledom.

Pot je dobro označena, razen na 1 razpotju pod vrhom ni table, a obe poti vodita na vrh. 

Hodile smo skozi gozd po kolovozu, makadamu, gozdni poti. Gor, dol, gor, dol. Veliko zelenja, gozd je dišal drugače, kot pri nas na Gorenjskem. 

Stolp se je že videl daljavi, pa je spet izginil za drevesi in kuclji. Pot gre tudi mimo Zavetišča na Šmarnici.

Pri Zavetišču na Šmarnici, pogled proti Boču.

Stolp je res visok, rahlo se ziba, z vrha je pa itak krasen razgled, sploh ob zahajanju sonca. S Silavca je 1 ura do Plešivca (686 m), najvišjega vrha tega hribovja (Rudnice). Tu mimo gre tudi Evropska pešpot E7.

Levo Boč in desno Donačka gora.

Vračale smo se po drugi poti tako, da nismo šle mimo gradu. Pot smo zaključile, kjer smo jo začele (Terme Olimia).

Mir, zelenje, ptički, črički, tudi 2 gamsa sta nas presenetila, ... zelo prijeten kotiček Slovenije v glavnem. Stolp in razgled sta pa pika na i!

Sveta Katarina (Topol) (738 m), 25.5.2025

Naša pot je bila zelooo kratka (parkirali smo pri osnovni šoli, od tam je do Katarine 15 min ali pa 1 ura z malim pohodnikom), a nas je napolnila, sploh del po gozdu od Katarine do razglednega Roga (798 m), kjer plapola slovenska zastava in je postavljen križ. Prva postavljena v 2023 in drugi ponovno (tretjič že) postavljen v 2023.

Kratek izlet po dolžini torej (ne po trajanju), na katerem smo, med drugim, nabrali sončnih žarkov in šopek rožic ter se odpravili naprej na nedeljsko kosilo.

Cerkev na Sveti Katarini, levo od nje na vrhu pa Rog z zastavo in križem.

Razgled z Roga, Jeterbenk v ospredju.

Na drugo stran, Tošč in Polhograjska Grmada v ospredju.

In še bolj proti Ljubljani, spredaj najvišji Krim in čisto zadaj na desni strani Snežnik.