Tokrat se ob hoji navzgor spomnim na svoje breme, ki sem ga pustila v gozdu zadnjič.
Ponovno mi da občutek, da je še vedno zadovoljno tam, na mrazu, brez mene.
"Ampak, a ne bi tokrat šlo z mano?"
Spoznam, da ga tokrat na videz potrebujem jaz - sem nekoliko otožna in kot da želim to nekam prevalit, nekje iskat tolažbo. Breme (del njega) je končno zadovoljno tam, na mrazu, brez mene, jaz pa ga vabim nazaj k sebi...
Ne, ne, svojo sedanjo otožnost bom sama nesla, moje preteklo breme nima nič z njo (je že samo sebi dovolj), naj bo le zadovoljno in mirno še naprej.
Vrhovi Karavank, zasneženi in rahlo z zahajajočim soncem obsijani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar