Naše izhodišče je Ski hotel Vogel (1540 m), kamor se pripeljemo z nihalko (do nihalke oz. do Ukanca pa z avtobusom). Najinemu najmlajšemu so se pridružili še drugi najmlajši in starši smo delili navdušenje, da so otroci letos toliko veliki, da gremo lahko peš na Orlove glave.
Pot mimo Planinske koče Merjasec vodi ob in pod štirisedežnico, s katero smo se lani peljali na vrh. Pri zgornji postaji štirisedežnice smo se v okrepčevalnici okrepčali, se peljali en krog z novo krožno kabinsko žičnico Zadnji Vogel (zgornja postaja je kar tam blizu) in se nato v nekaj minutah še povzpeli na sam vrh Orlovih glav, kjer sta križ in zvonček. Žiga z Orlovih glav v okrepčevalnici ni bilo, ker so jim ga pozimi ukradli, na novega pa še čakajo (je pa žig tudi v Planinski koči Merjasec (1535 m), ki je ena od točk Bohinjske planinske poti in smo tega lahko odtisnili v knjižico). Nazaj na izhodišče bi sicer šlo peš, ampak vožnja s štirisedežnico je bila večja dogodivščina. Pri Ski hotelu Vogel so v ogradi koze in lame, ki si jih je še bilo treba ogledati, pobožati in jih nahraniti.
Na poti, pogled nazaj.
Okrepčevalnica.
S krožno kabinsko žičnico Zadnji Vogel.
Z vrha Orlovih glav proti Ski hotelu Vogel in Triglavu.
Najvišja je Šija, spodaj zgornja postaja krožne kabinske žičnice Zadnji Vogel.
Še neprehojeni greben (poimenska dva izmed vrhov na grebenu sta Vrh nad Škrbino in Tolminski Kuk), Vogel je na skrajni levi. Spodaj planina Zadnji Vogel.
V restavraciji na terasi pri zgornji postaji nihalke je ta dan nastopal ansambel, ki je najmlajšega toliko očaral, da sva še malo tam posedela in poslušala glasbo, družba je odšla.
Ko sva se z nihalko vrnila v dolino, sva v Ukancu še nekaj časa čakala na avtobus, ki ta dan ni imel nobenega voznega reda zaradi gneče. Najmlajši mi je do prihoda avtobusa v naročju oddremal. Zaradi gneče je moral promet pri mostu na Ribčevem Lazu usmerjati policist, tako da je bila vožnja do Bohinjske Bistrice malo popotovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar