Hribovanja

V življenju sem se odpravila na več poti. Na najbolj zahtevno v letu 2020, ko sem prvič postala mamica. Danes sem v življenju tudi na hribovskih poteh. Na novo odkrita ljubezen do hribov, v povezavi s smislom, ki ga vidim v pisanju in željo po povezovanju z vso naravo, se manifestira v mojih zapisih, ko želim izkušnje in doživljanja z mojih življenjskih poti, tudi ali predvsem hribovskih, deliti na tem spletnem mestu zato, da ne ostanejo le z mano. Hribi + zapisovanja = hribovanja.

Orožnova koča (1346 m), 26.10.2023

Štartam še v dnevni svetlobi, malo pred 17. uro. To je še eden zadnjih vzponov med tednom po službi, ko je še dan. Kmalu se premakne ura in do pozne zime oz. zgodnje pomladi bo tak čas že tema.

Dežuje, ne dežuje. Palerina gor, palerina dol. Kakšne barve, kakšne barve!

Ne trpim ravno, ko tako hodim v hrib, ampak prijetno pa tudi ni to sopihanje. Jaz bi kar poletela, šla lahkotno po poti navzgor, brez napora. A telo ne da. Ampak telo se ne pritožuje, um se, njemu ni prijetno to sopihanje. Prisluhniti telesu, naj narekuje tempo. Tak tempo, da je še udoben za telo, čeprav frustrira um. Taka frustracija je dobrodošla. Izzivam, ker bolj zaupam telesu.