"Pa je malo posijalo sonce. Ker sem bila „zunaj“ po dolgem času (pregled pri ginekologu), pogovorila sem se z nekom. Sem čisto v redu oseba, le dobro znam potlačit sebe... „Ne boj se.“ „Prepusti se.“
Fantek je čisto nepopisan list. Ne bom pozabila njegove čuječnosti ob odhodu iz porodnišnice.
Sekiram se na zalogo. Tako gre energija. In se ne ukvarjam s tistim, kar je.
Nikoli več ne bo, kot je bilo. Kako sprejeti spremembo... In zaživeti v novem? Nisem več, kar sem bila. Sem več, ker je del mene zdaj v novorojenem bitju. A moram skrbeti zase! Hrana, pijača."
To je bil dan, trenutek, ko sem se očitno malo potolažila in si še sama sebi dala lažno upanje, da „sej bo, mora bit..., vedno je blo!“. Taka lažna tolažba, ko mi je dejansko bilo hudo in sem se le razumsko potolažila, je do sedaj delovala; odrinila je občutke in jih odložila na kup, lahko sem stopila čez in šla naprej. Kup, ki pa je sedaj, s prihodom otroka, bil že tako poln, da ni bilo več prostora za kakršnokoli odlaganje. Kup, ki me je stiskal in kup, na katerega so odlagali že moji starši, njihovi starši in tako nazaj. Kdo bo ta kup vsaj deloma pospravil, uredil, katera generacija? Kako so se z njim ukvarjali moji predniki? Tako, da so se jim „dogajale“ bolezni, ločitve, odvisnosti, zapuščanja. Občutki so se prikotalili nazaj in nisem jim mogla ubežat, nisem se znala soočit z njimi, ravnat z njimi, bili so huda grožnja moji eksistenci, a kakšna veličastna in častna priložnost za celjenje in srečo.
Nisem mogla skuhat kosila. Nisem mogla razmišljat, ali in kaj potrebujemo iz trgovine. Nisem mogla it v trgovino. Nisem mogla spakirat potrebnih stvari, da bi kam šli na obisk. Zelo težko sem koga poklicala in se dogovorila za srečanje. S težavo sem pospravljala, prala cunje, skrbela zase. Nisem mogla brat, misli so preveč begale. Nisem imela apetita. Nisem mogla razumet, kako to drugi vse zmorejo (kako lahko prenesejo). Prav nič nisem mogla tako, kot prej. Pa ne gre za to, da ne bi mogla, ker nisem imela časa ali podpore oz. zaradi spremenjene rutine. Ampak nisem mogla iz naslova volje, občutka – iz naslova tega, da jaz nisem bila takšna, kot prej. Počasi nisem več mogla spat, ni nespečnost prišla čez noč. Občutek neskončnega bremena, neskončna nesproščenost, neskončno stiskanje. Brala sem, da npr. posoda že lahko počaka – nisem se mogla strinjat s tem; kako naj počaka, če pa nikoli ne bo pravi čas za pospravit jo?!
(Poporodna) depresija – bolezen, porušenje ravnovesja v možganih. Ampak to se sliši tako, kot da pač zboliš in nimaš vpliva na to. Kot da se vzame kar od nekod in naenkrat, ta bolezen. Torej dobiš zdravila in potem kar naenkrat oz. počasi ozdraviš? Ampak misli, ki sem jih imela, so bile tako resnične in logične. Pri zlomu noge je mogoče imet distanco – gre za fizično zdravje, pač, zlomila sem nogo, to se je zgodilo neodvisno od moje osebnosti, nisem kriva in bila je nesreča, ki se bo sanirala z ustrezno zdravniško obravnavo in potekom časa. Pri depresiji pa te distance nisem imela – gre za duševno zdravje, to ni nekaj, kar se mi je pač zgodilo, ampak to sem jaz in je zelo odvisno od moje osebnosti, sem kriva in ni bila nesreča.
Nadaljevanje: Moje misli so bile - 3. mesec po porodu
Ni komentarjev:
Objavite komentar