"Noč in dan. Noč.
Kako naj vem, ali zmorem stik.
Uživala bi v jedi, branju, pisanju, ležanju, možu.
Izpit za avto. Takoj.
Menjava službe. Takoj.
Oživela bi.
Stanovanje spucala, uredila, preoblekla posteljo, šla pod tuš, se uredila. Zadihala.
SNSZ. Ja, o tem razmišljam. Moja rešitev. Imam tako srečo, še eno priložnost? Mislim, da ne.
Moj svet se je ustavil... Kdaj in kako bo šel naprej?
Kmalu bom razkrinkana."
Na nikogar se nisem znala, niti želela obrnit po pomoč, ker mi ni bilo jasno, kaj se mi dogaja in kaj potrebujem oziroma so moje potrebe bile zamegljene in nisem se znala, upala izrazit tako, da bi mi kdo prišel nasproti. Poleg tega sem bila prepričana, da mi ni pomoči. Znala sem povedat, da mi je hudo in da trpim in da se ne znajdem, ampak vsi so mi govorili „saj bo“, „na začetku je težko“ ipd. - vse to meni ni bilo v nobeno tolažbo, le izredno slab obliž na rano.
Jaz sem potrebovala materinski, pozoren, topel in nežen objem in npr. besede: „Kristina, kako si, povej mi, vse me zanima... S tabo sem in nisi sama.“ Nisem potrebovala besedne tolažbe, ampak občuteno zanimanje zame. Prostor, kjer se lahko razgrnem. Potrebovala sem občutek, da nisem sama, da me nekdo vidi in me podpira in mi s tem vzame del mojega bremena. Če pa je že kdo opazil, da nisem v redu, ni nič rekel. Vse v meni je bilo v stiski, nihče pa ni nič rekel...
Kot da bi zagazila v globok sneg, tam se je ustavilo in nisem zmogla naprej, sneg je pa padal in padal in padal. Jaz pa vkopana in primrznjena, brez možnosti premika, pomladi pa ni bilo na vidiku.
Nadaljevanje: Moje misli so bile - 41. dan po porodu
Ni komentarjev:
Objavite komentar