Moja največkrat obiskana koča. Ker se od doma zapeljem v le 3 km oddaljeno vas Ravne do izhodišča; ker je koča v obdobju od oktobra do maja odprta, in sicer od četrtka do nedelje; ker ima vpisno knjigo Prijateljev Orožnove koče, ki v navedenem obdobju zbirajo vpise, ki so možni v obsegu 2 vpisov od četrtka do nedelje, z dodatnim/i vpisom/i, če je/so pred četrtkom ali po nedelji praznik/i. Lani sem postala ta Prijateljica, ker sem po lanskem hribovskem poletju želela hojo in stik z naravo prenesti naprej v jesen, zimo, pomlad. In ker ob družini, delu in kratkih dnevih niti nisem želela iskat drugih poti, je bila taka večkratna pot na Orožnovo idealna zame.
Tako je bil danes čas za 6. vpis sezone 2023/24. Posebna izkušnja je v povprečju dvakrat tedensko, ne glede na vse (vreme, izgovori, manjko časa, tema, mraz, ...), hodit po isti poti, na isti hrib. Opazovati naravo skozi letne čase jesen, zimo, pomlad. Opazovati sebe skozi te letne čase. Narava se spreminja in gotovo tudi mi, čeprav nismo občutljivi za to. Zdaj je jesen, listje se barva, odpada, gozd drugače diši. Že čez 14 dni bodo te jesenske barve manj intenzivne. Tako hitro se to spreminja.
V dolini je bila megla, nekaj je je bilo tudi v moji glavi. Pri koči pa jasno oz. s prihajajočimi visokimi oblaki. Na drugi strani - čez Debeli vrh, Ograde, Tosc, Viševnik pa je sonce že/še sijalo. Okrog Triglava so se smukali oblaki. Samo vrh Rudnice je gledal ven iz megle.
Prisopiham do koče, spijem čaj in se že vračam nazaj. V dolini je še vedno megla, v meni pa se je razkadila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar