V času po porodu sem težko razmišljala, vsaj občutek sem imela tak. Begajoče misli, dvomi, tesnoba, odsotnost jasnosti. Pisala sem, kot sem zmogla in verjetno zato, ker sem v tem videla upanje. Upanje, da mi bo skozi napisano postalo jasno, kaj se mi dogaja in da bom našla pot ven. V 1. mesecu po porodu je bil moj prvi zapis naslednji:
"Pa si tu. Že skoraj en mesec. Vse se je obrnilo na glavo. Nosečnost in materinstvo sta kot noč in dan. Prva lepa, leteča; drugo realno na tleh. Tudi bralo se bo tako. Kolikor bom pač napisala. Mene ni več. Tako sem te z veseljem pričakovala... Zdaj pa si želim, da bi se lani drugače odločila in vse bolj premislila. Nisem za to vlogo. Preveč vsega. Otopela sem. Ne morem se odločati. Ne vem, kaj bi brez moža. Vse postori. Res se trudi. Js te nafutram, porihtam, sebe in se že konča počasi. Tako bi lahko bila srečna... Le še izpit za avto bi naredila in menjala službo in uživala z možem, neobremenjeno, brez skrbi. Komu naj brez cenzure zaupam svoje misli, če ne dnevniku. Razumem svojo mami. Enostavno človek enih stvari ne zmore. Js zj marsičesa enostavno ne zmorem. Pa se mi ne zdi to poporodna depresija, ampak so to dejstva moje osebnosti, kateri sem naložila preveč! V ničemer več ne uživam. Samo ulegla bi se... ja, se ne več zbudila. Vsi pravijo, da bo bolš. Ne verjamem. Vidim le težave. Kako se bom znašla, ko bova kam šla? Ne čutim te. Ne vem, kaj ti je. Tako si potreben ljubezni, js pa sem tako prazna. Dajem vse, kar je bilo meni dano. Rada bi več, pa ne gre. Rada bi čutila, da delam prav, pa ne čutim nič. Sami dvomi. Ni me več. Sem v drugem svetu. Bo kdaj drugače? Življenje lepše? Ne glede na to, kakšna sem, sem baje najpomembnejša oseba zate na vsem svetu! Ko bi se lani odločila drugače... Moja največja samoprevara... - da zmorem starševstvo."
Nadaljevanje: Moje misli so bile - 35. dan po porodu
Ni komentarjev:
Objavite komentar