Take spremljave na Orožnovo še nisem doživela. Voda voda voda. Ker je bila zame pot na nekaterih delih neprehodna (nisem upala preskočiti hudournika - a je to hudournik?) in sem iskala prehod, se je moj pohod malo podaljšal, kar mi najprej ni bilo všeč (a naj zaključim in grem domov; a naj še poskusim po drugi poti; ne bi zdaj šla domov brez vpisa; ...), ampak zdaj to vzamem nazaj in bi še enkrat šla tako. Ker me je tako dalj časa spremljal zvok deroče vode in ker sem več časa preživela v naravi in hoji in v lepem dnevu.
Nekje je izvir, nekje voda začne teči. Samo gre, išče pot, nosi s sabo. Še prej mora deževati. Kapljica na kapljico. Ena nima moči. Ampak več njih pa. Proces.
Sem iskala pot in jo našla.
Nad bazenom. Se prvič obrnem (poskušam še sicer v strmini gor ob vodi, ampak neuspešno).
Ni komentarjev:
Objavite komentar