"Nek drug svet, kjer se ne najdem. Ne uživam. Ne tam, ne kje drugje. Neskončno hvaležna za moževo brezpogojno podporo, ljubezen. Mene ni več. Kako naj bom spet žena, prijateljica, sestra, hči, … Mojega ritma ni. Čista vloga žrtve. Zrast bo treba, poskrbet zase. Ne jem več tako, kot prej, manj pijem. Osnove … Vse se zdi nemogoče. Poporodna depresija. Potrebujem pomoč, podporo. Ne vidim, kako bi sama izplavala."
Nisem videla, kako bi sama izplavala, niti nisem videla možnosti, da bi mi pomagal kdo drug. Rešitve nisem videla v antidepresivih - ker kako naj bi mi tableta pomagala postati sposobna? Poleg tega me je bilo groza ob misli na stranske učinke jemanja zdravil - že "zdrava" sem komaj funkcionirala in si nisem mogla predstavljati, kako bom funkcionirala z morebitnim glavobolom, slabostjo ipd. Vse mi je bilo breme in v ničemer ni bilo olajšanja.
Nadaljevanje: Moje misli so bile - 37. dan po porodu
Ni komentarjev:
Objavite komentar